Jan Verellen

Jan Verellen preučuje, kako se ljudje učijo — in kako jih začnejo meriti. Devet let je preživel na Katoliški univerzi v Leuvnu v Belgiji, kjer je diplomiral iz dveh zelo različnih magistrskih programov: enega iz Športne vzgoje in gibalnih znanosti, drugega pa iz Poslovnega inženirstva. Vmes ga je obsedlo eno vprašanje: zakaj se učenje obravnava kot nekaj, kar je treba pretrpeti, namesto kot veščina, v kateri se človek lahko zares izuri?

V iskanju odgovora na to vprašanje se je naučil učiti mnogo učinkoviteje — svoj lasten delovni napor je zmanjšal na drobec tistega, za kar sistem predpostavlja, da ga potrebuje »povprečen« študent, pri tem pa še vedno diplomiral in dobro živel. Izkazalo se je, da učenje ni dar, ki ga nekateri prejmejo ob rojstvu. Je pozornost, spomin, metoda in tiho zaupanje, da je sposobnosti mogoče uriti.

Ta misel ga ni več izpustila. Vodila je nazaj k nečemu manjšemu in starejšemu: k učilnici, številki, napisani z rdečo, in nauku — zgodaj vsrkanemu — da je človeka mogoče stehtati, razvrstiti in mu vnaprej povedati, kako daleč bo prišel. Sledenje tej niti navzven, od ene same šolske klopi do sistemov, ki urejajo širši svet, je postalo Prestoli nevidnega: zgodovina »božanske moči« — mehanizma, ki lastno zasnovo predstavlja kot usodo — in družbe fiksne miselnosti, zgrajene na prepričanju, da so umi dokončno oblikovani že zgodaj.

Prestoli so napisani za odrasle. Toda njihova upajoča polovica — da je vedno več, kot lahko zajame katerakoli številka — je namenjena vsem, zato sta zrasla še dva spremljevalca: Čudi se, majhne ilustrirane zgodbe za starost 6–11 let, in Uči se, iste ideje, povedane za starejše učence in odrasle. Skupaj tvorijo eno samo trditev, izrečeno trem starostim: um ni fiksen, in človeka, ki je na lastni koži občutil, kako se njegov um spreminja, je mnogo teže prepričati, da so hierarhije sveta edine, ki jih dopušča narava.