Zadnja poglavja »Prestorov nevidnega« zastavljajo najbolj temeljno vprašanje, ki se mu civilizacija lahko izogiba: kaj postavimo na najvišje mesto, ko se nehamo samodejno klanjati rasti? Odgovor knjige je tisto, kar
»Prestoli nevidnega« se ne končajo s pritožbo. Končajo se z izbiro glede zaznavanja. V svojih v prihodnost usmerjenih sklepnih poglavjih knjiga drug proti drugemu postavi dva načina gledanja na človeka.
