V petek so prišli rezultati testa. Na vrhu Samovega lista je bilo število, napisano z rdečo, obkroženo s krogom.
Sam je dolgo gledal to število. Bilo je majhno. In nekako se je zdelo, da tam, v rdečem črnilu, govori nekaj večjega od matematike. Zdelo se je, da pravi: toliko si pameten. To si. Ves konec tedna mu je tisto število sledilo kakor majhen siv oblak.
V soboto ni ničesar sestavljal. V nedeljo ni risal.
Toda v nedeljo zvečer ga je babica prosila, naj ji pomaga popraviti stara vrtna vrata, tista, ki so že leta visela postrani. Nikomur jih ni uspelo popraviti.
Sam je pokleknil v mokro travo, obračal tečaj sem ter tja, premislil, poskusil znova — in vrata so se zaprla z mehkim, popolnim klikom.
Babica ni zaploskala. Samo pogledala ga je in tiho rekla: "V tebi je veliko več, kot je doslej izmeril kdorkoli." Sam je pomislil na število v rdečem.
Povedalo mu je eno majhno stvar o enem sivem jutru. Nič ni vedelo o vratih. Nič ni vedelo o zgodbah v njegovi glavi, ne o tem, kako zna nasmejati svojo mlajšo sestrico, ne o vseh stvareh, ki jih sploh še ni poskusil.
Število ti lahko pove, kako je šel test. Nikoli pa ti ne more povedati, kdo si.
Poskus za čudenje: pomisli na eno stvar, ki jo znaš, pa je pri nobenem šolskem testu niso nikoli vprašali. Tudi to šteje.
(iz 1. pogl., "Rana in čudenje" — število, napisano z rdečo)