Pred davnimi časi je v Franciji prijazen mož po imenu Alfred Binet dobil nalogo. Nekateri otroci v šoli so imeli težave in nihče ni dobro vedel, zakaj — ali kako jim pomagati.
Bi lahko gospod Binet naredil nekaj, kar bi te otroke našlo, da bi lahko dobili dodatno pomoč?
In tako je to ustvaril: niz majhnih ugank in vprašanj — prav prvi »inteligenčni test«. Toda Binet je bil glede svojega izuma zaskrbljen in je vedno znova isto povedal na glas, da nihče ne bi pozabil: To pokaže le, kako se otroku godi danes.
To ni oznaka. In zagotovo ni za vedno. Otrokov um lahko raste kot rastlina, ki jo zalivamo. Test je mislil kot pomoč: tukaj so tisti, ki potrebujejo malo več časa, malo več skrbi. Ni ga mislil kot sodnika, ki bi otroke za vse življenje ožigosal z »bister« ali »nebister«.
Toda številka je spolzka reč. Drugi ljudje so njegovo prijazno zamisel vendarle pograbili in jo uporabili kot žig — pritiskali so ga na otroke, kakor da se ne bi mogel nikoli sprati.
Toda Binet je imel prav že prvič. Danes vemo, da je imel prav: možgani res rastejo, ko jih uporabljaš, tako kot mišica raste, ko dviguješ. Deček, ki oktobra »zaostaja«, je lahko do pomladi že daleč spredaj.
Če ti torej kdo kdaj izroči številko in reče, da toliko velja tvoja bistrost, se spomni človeka, ki je naredil prav prvi test, in tega, kar je vsem neutrudno skušal dopovedati: danes, samo danes — ti pa še vedno rasteš. Test lahko pokaže, kako je šlo neko jutro. Nikoli pa ne more pokazati, kako daleč boš prišel.
Poskus za čudenje: dodaj eno besedo k »Tega ne zmorem.« Ta beseda je še.
(iz 21. pogl., »Znanost razvrščanja duš« — Binetov resnični namen)